Tako nas Gabrielle Roth nagovori v prvih stavkih svoje knjige Potovanje do ekstaze. Avtorica metode petih ritmov je bila rojena na začetku druge svetovne vojne, leta 1941, na zahodni obali Združenih držav Amerike. Svoje otroštvo je s starši preživljala v San Franciscu. S plesom se je ukvarjala že v otroštvu. Preko izvajanja popolnih baletnih gibov je rada opozarjala nase in iskala pozornost pri svojih starših. Kasneje ples in gibanje zanjo nista bila le umetnost in meditacija, ampak tudi zdravilo proti razklanosti in ločenosti uma in srca, telesa in duše. Tovrstno izrazno gibanje je tudi njo premikalo iz estetsko popolnih ponavljajočih se ustaljenih gibov, ki po njenih besedah zamračijo telo, ohromijo srce in otrdijo misli, v stanje ozaveščenosti in čuječnosti. Gibanje in ples sta ji pomagala premagati lenobno nagnjenost k mirovanju in prelisičiti ego, ki je med plesom postajal nemočen, saj ni bil prav nič nadarjen za spontan, hitro se spreminjajoči gib-ples in ritem, kajti ego najraje kot programiran robot ponavlja naučene enolične gibalne vzorce (Roth, 1997).